ponedeljek, 09. april 2012

Psihologinja


28.NOVEMBER 14:06

S šolsko torbo, ki je v bistvu star vojaški nahrbtnik, stopam po hodniku zdravstvenega doma in iščem prava vrata. V zdravstvenih domovih, bolnicah in vseh zdravstvenih ustanovah mi v nos reže poseben vonj, ne vem kaj ta vonj je, vem le to, da mi ob tem vonju postane neprijetno. Po stopnicah stopam do drugega nadstropja in na prvih vratih z leve zagledam napis dipl. psih. Samanta  F. K njej sem se napotil s tem namenom, da rešim nemir v sebi, ta nemir ni viden navzen, ga pa zelo dobro čutim, kako se na nek način sprehaja po meni okrog prsi, ramen, srca. Želim si pogovora s psihologinjo ter ugotoviti vzroke maminih težav. Gospa Samanta je zelo prijetna ženska srednjih let z veliko karzime. Vešč mi je bila že prvič, ko sva se spoznala preko mame ne eni izmed Samantinih delavnic povezani s čustvi. Vem, da ji lahko popolnoma zaupam, dnevno se srečuje z raznimi vsakodenvnimi problemi ljudi. Verjamem, da mi bo lahko pomagala, včasih pomaga že kvaliteten pogovor z nekom.
Zazrem se okrog sebe, ugotavljam, da sem edini namenjen k njej. Čakalnica je prazna, le nekaj revij je razmetanih po stolih. 

Plaho potrkam po belih vratih, ko zaslišim topel glas: »Naprej.« 

S tresočimi rokami počasi zgrabim za kljuko in odprem vrata. 
Samanta me sprejme z nasmehom, vstane z usnjenega udobnega stola ter mi ponudi roko »vesela sem, da te vidim Paolo!« 

Še malce razadražen odgovorim »jaz tudi.« 

Ponudi mi stol in vsedem se nasporti nje. Molče se gledava nekaj sekund 
»Kaj te je pripeljalo k meni Paolo? Ali je vse vredu?« 

Naslonim se  na stol, s pogledom se sprehodim po ordinaciji in se ponovno srečam z njenimi očmi. 
Opazim, da je Samantin izraz na obrazu postal bolj resen, sluti, da se nekaj dogaja z mano, zelo dobro pozna odzive njenih pacientov, ko so v škripcih. »Ja ...nisem ravno najbolje ... Iskreno povedano ... počutim se obupno.« 

Moj glas ni isti, ko ji razlagam o svojem počutju. Samanta me pozorno posluša in njene oči kar žarijo. 

»Kaj se je zgodilo? Kaj je narobe Paolo?« 

»Samanta ... hudo je narobe, mama je v psihiatrični bolnišnici, ker je imela nek napad.«

Sploh ne vem, o kakem napadu govorim, ker sploh ne vem, kaj se je zgodilo z njo, potiho razmišljam pri sebi. 
Z žalostnim pogledm, kot bi sočustvovala z mano, me vpraša »kaj se je zgodilo z mamo?« 
Nato se v meni nekaj premakne, spovem se ji, iz mene se usuje ploha besed. Pripovedujem ji celotno zgodbo, ki se je dogajala zadnje mesece. Povem ji tudi o vožnji na pregled, kjer je mama potegnila ročno zavoro na avtocesti. Vse skupaj se ni začelo pred petimi dnevi, ko je mama doživela ta napad, ampak že pred meseci z njeno depresijo. 
»Joj, žal mi je za mamo, veš Paolo, tvoja mama je super ženska. Poznam jo dolgo let in o njej lahko povem le najboljše, je pa tudi precej trmasta in ko si nekaj mora biti točno tako, kot je želela in nič drugače.« 
To mi pripoveduje počasi in s prijetnim tonom. Strinjam se s Samantinimi besedami, res je mama trmasta na trenutke, vsi smo včasih trmasti, ampak njena trma je prav pošastna. Vroče mi postaja, pa ne zaradi izrečenih besed, ampak temperature, ki je v ordinaciji. Samanto prosim, če lahko odpre okno, dobro mi bo del svež kraški zrak. Psihologinja stoje ob odprtem oknu nadaljuje najin pogovor. Ob njenem sproščenem kramljanju se tudi jaz počasi sproščam, udobno se že napol zleknem na stol, noge pa stegnem daleč predse in poslušam prijeten ton njenih besed.