Chat 386

Po poznem zajtrku ležem na kavč in prižgem televizijo. Na sporedu ni nič pametnega, zato, kot to večkrat počnem, le prestavljam programe in se pri vsakemu ustavim za kako minutko. Oče vzame njegovo črno usnjeno delovno torbo in me pozdravi: »No, lepo bodi, grem delat, čau.« »Čau,« odvrnem in dvignem obrvi v znak pozdrava.

Televizija je zame klic v sili in ko se mi čisto nič drugega ne ljubi delati, jo prižgem. Dostikrat mine dan, ko ne vem, kaj bi sam s seboj. Tako bedno se počutim, prestavljam se iz enega v drugi kot. Nobene volje nimam, celo kitare se mi ne ljubi igrat. Ali je za to kriv blagi maček ali le lenobna nedelja?

Po vseh poskusih razvedritve končam dan pred računalnikom, kjer pregledujem pošto, ki jo dobim preko spletnega omrežja. Tudi tukaj nič pretresljivega. Včasih se res počutim osamljenega. Potreboval bi družbo, mogoče nekoga za klepet in google mi lahko pri tem pomaga. V iskalnik vtipkam »Zmenkarije« in odpre mi nešteto zadetkov. Z očmi na hitro preletim nekatere naslove, vendar ni nič takega, kar sem iskal. Poskusim še z besedo »chat«, katera obrodi sadove. Med vsemi možnimi opcijami izberem slovenski »chat 386«. Presenečen ugotovim, da je trenutno na strani mnogo ljudi željnih pogovora. Izberem si »nickname«, nekaj kar ponazarja to, kar sem.

Prvi preblisk, ki ga dobim, je Kitarist, ampak je ta že zaseden. Razmišljam naprej, ampak nočem izbrati nekaj, kar mi ne bo všeč. Želim si nekaj izvirnega in poleg kitare me najbolj zanima še navtika. Obožujem jahte, zato vtipkam besedo Sealine, ki je v bistvu angleška znamka jaht in tokrat imam več sreče. Ta vzdevek je prost. V desnem stolpcu so vsi »online« uporabniki, na levi je »chat«, kjer lahko komuniciraš z vsemi hkrati. Pregledujem ostale vzdevke in nekateri me nasmejijo. Tu gor mrgoli seksualnih manijakov, pomislim, saj najdeš psevdonime, kot so rad ga kažem, bikerafafala, trditič, pofukamte, iščemčefurjazafaf, plačamfaf, plačamnjej, pofukamtiženo.. »Ha, ha, ha,« in ustnici se mi razširita v prijeten nasmešek, medtem ko uživam v branju teh nadvse izvirnih psevdonimov.

Po približno dvajsetih minutah raziskovanja se zatipkam z eno punco, ki je prijavljena kot modrooka. Po začetnih besedah, ko sva tipala en drugega, spraševala o starosti, stvareh, ki jih rada počneš in šoli, katero glasbo rada poslušava kmalu začneva s prijetnim pogovorom. Nestrpno pričakujem njeno fotografijo, ki mi jo bo poslala na moj spletni naslov. Opisala se mi je kot sedemnajstletno dekle, visoko 172 centimetrov, težko šestdeset kilogramov. Imela naj bi svetle lase ter modre oči.

V mislih sem si že ustvaril sliko o moji novi virtualni prijateljici, ki pa še zdaleč ni bila podobna njeni fotografiji, ki jo prejmem na mail. Precej nižje rasti je,  pa tudi kilogramov je več kot je dejala. Redki svetli spuščeni lasje zakrivajo precej obraza, prekritega s pegami. Malce razočaran nad videnim ne vem, kaj naj ji odgovorim, ko mi napiše v privatnem oknu:

Modrooka: »Ali si dobil sliko?«

Sealine: »Sem…«

Modrooka: » In? Komentar?«

Kaj naj ji napišem. Bil sem v težkem položaju. Ali naj bom prijazen in se ji zlažem, da mi je všeč ali naj ji prijazno povem, da ni moj tip ženske in s tem zaključim najin pogovor, hkrati pa jo tudi prizadenem. Žal mi je, da sem jo sploh vprašal za sliko, saj se je takoj ob pogledu na fotografijo vse skupaj spremenilo. Spijem požirek hladne vode, ki jo imam na računalniški mizi ter natipkam:

Sealine: »Simpatična punca si, prijetna sogovornica…«

Modrooka: »Hvala. Ali mi lahko pošlješ še kakšno tvojo sliko?«

Sealine: »Nimam nobene na tem računalniku, ti bom drugič poslal.«

Tako zaključim pogovor in obsedim.

Dekleta na klic

Dekleta na klic

Izvedeli boste vse o dekletih na klic, se pogovarjali z uporabniki in jih vprašali ter jim zaupali stvari, ki jih ne zaupate niti najboljšim prijateljem. Dekleta na klic pri nas niso tabu.

Spremstvo

Si želite spremstvo za poslovnega partnerja, sprostitev za sebe ali zgolj dobro družbo? Kot član naše skupnosti boste o tem brez predsodkov podebatirali z ostalimi somišljeniki.

Nočni lokali

Si želite nočne zabave s simpatičnimi dekleti v nočnih lokalih? Delite svoje izkušnje z našimi člani!

Erotična masaža

Pri tej obliki sprostitve gre za masažo, ki poleg klasičnega dela doživite tudi sexualni vrhunec. Prava erotična masaža je brez intimnih odnosov.

Dominacija

V grobem jo delimo na rahlo in grobo, pri slednji so lahko na telesu vidne tudi posledice šeškanja, vezanja itd.. Pri dominaciji gre za igro, kjer suženj izpolnjuje ukaze gospodarja.

Dnevni počitek

Na SloEscort portalu si lahko ogledate tudi izbor najboljših ter najbolj diskretnih sob in hotelov za dnevni počitek. V najem sobe za dnevni počitek sta običajno že všteti dve osebi.

Za hip umaknem pogled stran od ekrana in razmišljam o prebranem. Niti sanjalo se mi ni, da imamo v Sloveniji kaj podobnega. Kar sem do sedaj vedel je bilo to, da so dekleta na klic oglaševala v časopisnih oglasnikih.Večkrat smo iz čiste zajebancije katero izmed njih tudi poklicali s prijatelji. Dama je kmalu prekinila zvezo, ko je ugotovila, da v naših namerah nismo resni. Začutim brnenje telefona v žepu a to ne zmoti moje koncentracije. Pustim ga brneti. Z dvojnim klikom na tipko za registracijo potrdim, da sem star več kot 18 let in se strinjam z njihovimi pogoji uporabe.Drobnega tiska kjer so pogoji vpisani ne preberem. Pozabil sem še označit kljukico ob navedbi, da pod nobenimi pogoji ne bom razkril identitete članov in deklet, ki oglašujejo. Pred menoj se odpre nova stran ter obrazci, ki jih izpolnim. Izberem si uporabniško ime ter vtipkam email in geslo. Preden lahko vstopim z mojim uporabniškim imenom moram še potrditi email, ki ga prejmem v nekaj sekundah v moj poštni nabiralnik. Neučakan kliknem na link in se vpišem v stran.  

www.sloescort.org

Brezplačni imenik storitev in zabave za odrasle.

Obisk

Oče je dober voznik, nikoli ne divja in ima rad umirjeno ter udobno vožnjo. Na levi strani ceste zagledam reko in njeno temno zeleno barvo. Ob reki je gozd, posejan z visokimi smrekami. Od daleč lahko vidim manjše naselje, nekaj hiš in večjih objektov, v katerih so po vsej verjetnosti razna podjetja. Bolj ko se približujeva kraju, bolj se me polašča  čuden občutek. Malo me je tudi strah. Zamišljeno se zastrmim v reko in jo občudujem.

Peljeva se mimo table z napisom naselja. Oči se mi široko odprejo, ko se razgledujem po tem majhnem mestecu. Ljudje, zaviti v kape in šale, se sprehajajo po mestnem jedru. Med njimi je nekaj turistov. Prepoznam jih po tem, da s fotoaparati v roki fotografirajo okolico. Njihova drža in hoja sta sproščeni. Oče zmanjša hitrost ter bere prometne table. Slediva oznaki »H« na tabli, ki naju popelje do tlakovane ceste, nato zavijeva na desno in začne se vzpon po cesti, ki je ozka in strma. Na vrhu griča v senci pod krošnjami dreves parkirava avto. Ko izstopim iz avta vem, zakaj so bili vsi sprehajalci v mestu odeti v kape in šale. Temperatura je kar krepko pod ničlo, v ušesa mi zareže hladen veter. Iz prtljažnika vzameva mamino potovalko ter ostale vrečke, v katerih je sadje in sladki priboljški. Ko stopava proti »dvorišču« bolnišnice, se mi srčni utrip zviša na vsaj 150 udarcev na minuto. Zagledam prve bolnike, ki sedijo na klopcah, oblečeni so v svetlo modre halje. So precej prijazni, pozdravljajo naju. Skupaj z očetom jim prikimavava v znak pozdrava. Majhna hiška z napisom recepcija je oddaljena od naju le nekaj metrov. Sivolasa receptorka z velikimi očali odmakne slušalko z njenega ušesa ter naju z močnim netipičnim naglasom vpraša, kaj iščeva. Oče se nasloni na pult ter tiho vpraša, kje se nahaja oddelek S2. Gospa naju usmeri v starejšo stavbo na naši levi in nadaljuje s pogovorom po telefonu.

Hodnik te stavbe je dolg in na stenah so obešene slike. Približam se jim, jih občudujem, medtem pa oče išče oddelek S2. Velika okna omogočajo velik dotok dnevne svetlobe, ki pronica skozi steklo. Razen ene postelje na kolesih, ki jo vidim skozi na stežaj odprta vrata ene izmed sob, me tu nič ne spominja na bolnico. Berem vgravirane tablice na vratih. Socialna služba, Dr. M. Ron, Dr. Schenk, sejna soba,... Te sobo so najbrž med tednom zasedene, pomislim, ob vikendih pa ni tu nikogar. »Paolo, pridi, morava v drugo nadstropje.« Očetu sledim po širokih stopnicah, prevlečenih v sivo umetno maso, podobno linoleju. Ustaviva se pred vrati z zamegljeno šipo. Pritisnem na zvonec in se praskam po laseh, medtem ko čakava, da nama kdo odpre. Neučakan po približno pol minute čakanja pozvonim še enkrat. Kljuka se premakne in izza vrat stopi medicinska sestra z močnejšo postavo in sinje modrimi očmi.

Uvod

Marec 2006

Srce, ki mi vedno hitreje bije, mi ni všeč. Te občutke dobro poznam in prevečkrat se mi ponavljajo. Dozdeva se mi, da sem skozi leta dobil neke vrste brezpogojni odziv v določenih trenutkih. Te povezujem z zvokom reševalcev in policijske sirene. Čakalnica, v kateri sedim, je pusta. Stene so obarvane v nežen odtenek zelene barve. Tik ob meni sedi še starejša gospa, ki živčno minuto za minuto pogleduje na svojo uro. Rahlo sključen si z desno roko prekrijem usta ter s kazalcem pritiskam na ustni kotiček. Gledam v točko na steni pred seboj. Občutek imam, kot bi gledal skozi steno. “Scoletta” zaslišim ženski glas. Zdramim se ter se podrsam po lesenem neudobnem stolu, ampak ne odreagiram. “Ja Scoletta, ste to vi?” Prikimam zdolgočaseni medicinski sestri in stopim pred njo. »Zdravnica vas čaka v njeni ordinaciji, stopite naprej.« Usnjeno jakno obesim na lesen obešalnik in s pokončno držo stopim v ordinacijo. Zdravnica z valovitimi lasmi, katero bi lahko narisal v nekaj ostrih potezah s svinčnikom, sedi za nabito mizo prepolno odvečne šare. Z narejenim nasmehom mi ponudi roko. Stegnem roko in se ji predstavim in ponudi mi stol, na katerega sedem. Levo nogo prekrižam pred desno tako, da lahko vidim bingljanje svojih vezalk. “Torej, gospod Paolo.” Sežem ji v besedo in jo popravim: “ni vam potrebno naslavljati me z gospodom, najbrž sem mlajši od vaših otrok.«Ustna kotička se mi razširita v rahel nasmešek. Tudi zdravnica se malce nasmeji moji pripombi in profesionalno nadaljuje najin pogovor.

“Kaj konkretno vas zanima,” med vprašanjem zazeha in si prekrije usta z roko.

“Marsikaj me zanima. Prebral sem kar nekaj gradiva na temo  psihiatrije, ampak nekatere stvari mi še vedno niso jasne. Omenjen je faktor tveganja pri svojcih - dednost. Prebral sem, da če ima eden od staršev težave je tveganje od 8 – 12 odstotkov da za podobno boleznijo tudi sam zbolim. Če imata oba starša te probleme sem že v 40 odstotkih možnostih dednega prenosa. Kako se pa lahko zaščitim pred tem?”

“Kako to mislite? Dednost je važen dejavnik pri teh boleznih.”

“Vem,” ji prikimam ter nogi trdno postavim na tla. Nagnem se proti njej. “Preventivno me zanima. Kaj lahko naredim, da bom imel manjše tveganje glede prenosa bolezni?”

Zdravnica se nežno pogladi po laseh in umirjeno nadaljuje. “To je zelo zakomplicirana zadeva, ampak naj vas ne bo strah glede dednosti, to lahko doleti vsakega.« Med nama zavlada kratka tišina. »Ni rečeno, da se pa to ostalim ne mora zgoditi,« reče zdravnica. »Na enem izmed zadnji seminarjev na Dunaju je bilo govora ravno o preventivi glede duševnega zdravja. Na podlagi raziskav lahko potrdijo, da naj bi koencim q 10 blagodejno vplival na preventivo in neke vrste zaščito pred dednim prenosom bolezni.”

“Koencim q 10,« ponovim tihoma, da me skoraj ne sliši. »Ali potrebujem recept za to zdravilo?Hočem reči, kaj sploh to je?”

“Ne ne, ne potrebujete nobenega recepta. V lekarni je na voljo v prosti prodaji. Splača se poskusiti, škoditi vam pa ne more.«

»Glede mame pa kaj naj vam rečem…«

»Ne vem, v bistvu sem se z njo pogovoril in mi je predlagala obisk pri vas. Pravi, da vam zaupa in da ste v redu oseba.«

»Danes ni lahko bit psihiater, ampak kljub temu, po 8 urah dela lahko vse svoje čustvene obremenitve izklopim in odmislim vse probleme. Najbrž vi tega ne morete narediti.«

»Ne žal.« Zmajam z glavo ter prekrižam roki v višini pasu. »Ne vem sploh na koga se obrniti, vsa ta leta so mi odvzela mnogo energije, prevečkrat sem napet zaradi vseh trenutkov. Žalosti me to, da ko je mama dobro, je čisto druga oseba, razumeva se in večkrat jo obiščem. Slišiva se skoraj vsak dan in najini odnosi so kar dobri. Tega pa ne morem trditi tudi takrat, ko je v njenih fazah, če veste o čem govorim.« Pogledam zdravnico, ki mi ustrežljivo prikimava in posluša. »Takrat se stvari v trenutku spremenijo, kot da je ne prepoznam več. Pa tudi vsa njena jeza pride takrat na dan, kot bi z nje vrele vse stvari, ki jih tišči v sebi. Na trenutke je zelo razdražljiva, lahko bi rekel že nesramna in uporniška. In teh stvari ne morem razumet. Kljub temu, da trdi, da redno jemlje zdravila, sem prepričan, da jih ne. Če bi jih jemala, se to ne bi dogajalo, ali se mogoče motim?«

»Glejte Paul…«. »Paolo,« jo popravim, pa čeprav me ponavadi ne zmoti napačna izgovorjava mojega imena.

»Paolo, oprostite.. to je tipično za to bolezen. Ona se tega tudi zaveda, bolnik dobi občutke krivde in tudi vaša mama jih ima, ampak ji je težko govoriti o tem.«

»Ali se je vam kadarkoli izpovedala glede mene? Hočem reči, ali se zaveda, da sem mogoče ena redkih oseb, ki ji stojim ob strani? Čeprav tudi meni popustijo vse zavore in se na trenutke ne morem več obvladati.«

»Ja, večkrat mi govori o vas ter pove, da se zaveda, da ste ji veliko pomagali.«

»Zanimivo, meni ni tega še nikoli rekla.«

»Paulo, počasi bova morala zaključit, imam še eno gospo, nato končam za danes. V kolikor vas še kaj zanima, me vprašajte.«

Vstanem s stola ter se ji zahvalim s stiskom roke. Ko se odpravim proti vratom se obrnem k njej in vprašam še to, kar me muči že dolgo. Pogledam zdravnico v trde in neusmiljene oči. Oči, ki govorijo, če jih dobro opazuješ. »Povejte mi, ali se bo to kdaj končalo, je možnost, da mama ozdravi?«

»Ne žal ne, to se bo vedno ponavljalo.« Razmišljam o njenih besedah. Oči mi begajo po sobi, počutim se, kot bi bil zgubljen. Ordinacijo zapustim s sključeno glavo. Žensko, ki jo srečam v čakalnici, odzdravim s prijaznim »nasvidenje.« Ampak kot pričakovano nje ne slišim. Z obešalnika vzamem mojo jakno, si jo na hitro ogrnem preko ramen, ter zapustim zdravstveni dom.

Zdravničine besede mi zvenijo v glavi kot ogromen gong.

Pogreb

Na telefonu sklopim zvok, da me zvonjenje ne bi presenetilo med ceremonijo, ter stopim iz avta. Vse je tako mirno in tiho, le ciprese ob pokopališču se rahlo pozibavajo v ritmu vetra. Vsak korak je težji ko stopam skupaj z očetom proti mrliški vežici. Težka kovinska vrata so na stežaj odprta. Iz spoštovanja do mrliča si snamem sončna očala in vstopim v vežico. Tla in stene prekriva hladen, a čist marmor. Vonj, ki ga vonjam, je odvraten. Kljub hladnemu vremenu blizu ledišča na čelu začutim kapljice znoja. Ta trenutek je zame ta kraj nekaj najhujšega. »Nikoli več nočem biti tu,« z grozo v srcu zašepetam. Na kovinskem vozu je postavljena krsta iz masivnega, temnega  lesa. Adela s sončnimi očali, ki prekrivajo njene mokre oči, na glas ihti ter si briše solze. Njena sinova sta v znak žalovanja oblečena v lepo črno obleko. Tudi onadva se treseta in iz oči jima seva žalost. Edina oseba, ki se dokaj dobro drži, je Adelin mož Ian. V njegovih temnih očeh ne vidim solz. Z resnim izrazom na obrazu tolaži Adelo,  otroke pa s toplimi in pozornimi objemi. Podzavestno čutim, kako se mi telo upira in le s težavo stopim korak bliže krsti, da bi si lahko ogledal truplo. Prvič v življenju gledam mrtveca, strah me je gledati vanj, bojim se smrti in mrtvecev. Njegovo do še nedavnega zelo vitalno telo je postalo sivo in občutek imam, da je tudi precej hladno.  Rad bi se ga še poslednjič dotaknil in se tako dokončno poslovil od njega, vendar se mi že misel na to upira. Roke se mi močno tresejo, ko jih poskušam stegniti proti njegovem čelu. Večkrat sem se pogovarjal o mrtvih in pogrebih s prijatelji. Večina jih je bila mnenja, da ni truplo v bistvu nič kaj takega. Rekli so mi, da so ob pogledu na mrtvega človeka imeli občutek, kot da človek le trdno spi. Jaz tega občutka nimam in še predobro vem, v kaj gledam in kaj me čaka v bodočnosti. V vežici ne zdržim več in jo po nekaj minutah zapustim s solzami v očeh, a te oči skrbno skrivam pred ljudmi, ki jih vidim v daljavi na parkirišču. Kovinska očala si ponovno potisnem na nos ter iz žepa na kavbojkah vzamem robčke in si počasi brišem solze. Ura na zapestju mi kaže, da manjka še malo manj kot pol ure, preden bo župnik začel s pogrebnim obredom…

Coffs Harbour

Z najetim kolesom, ki sem si ga za nekaj avstralskih dolarjev sposodil v hostlu vozim proti obalnem delu Coffs Harbourja.Fotoaparat hranim v torbici, ki jo imam nadeto čez vrat, v žepu imam zmečkan zemljevid tega obalnega kraja.  Pri kakih 35 stopinjah celzija je moja koža dodobra preznojena, potiskanje pedalov mi gre vse težje. Vstavim se tik pred italian cucine restaurant. Kolo pustim naslonjeno na leseni ograji, ki loči teraso od pločnika ter naročim mrzlo coca colo. Coca cola mi vedno daje občutek umirjenosti. Na televizorju na terasi se tekma med Avstralijo in Novo Zelandijo približuje koncu. Ostali gostje napeto gledajo tekmo in glasno komentirajo baje slabo igro Avstralcev. Cricketa ne razumem in ne razumem kako lahko ljudje z užitkom gledajo tako zdolgočaseno igro. Dolgolasi a urejen natakar temnejše polti  mi postreže z mrzlo coca colo. »Ecco qua signore« »Ma parla italiano?« rečem začudeno. Zakramljava v prijetno debato iz katere zvem, da je ravno on lastnik te restavracije. Rojen je v Italiji, ampak je že kot otrok zapustil apeninski polotok in se s starši in bratom podal v Avstralijo. Povprašam ga ali govori italijansko »Si come no!« odvrne. Iz angleščine preklopim na italjanščino in jezik mi teče kot namazan. Kljub moji vztrajni volji, da mu plačam svojo cocacolo, noče o tem niti slišat ter me povabi naj se še kaj oglasim. Stisnem mu roko ter »zajaham« kolo in nadaljujem proti morju.

Na kilometre dolga obala Avstralije se ne bistveno razlikuje. Vsi obalni kraji imajo značilno peščeno obalo, v katero režejo penasti valovi. Kolo nežno spustim na mivko ter naredim nekaj morskih fotk. Coffs Harbour mi deluje precej zaspan kraj.Na plaži sem sam, lahko bi se gol sprehajal po njej. Žal mi je, da sem kopalke pustil v hostlu, ker me šumenje valov vabi, da se jim pridružim. Kopanje kjer ni reševalcev iz vode se lahko slabo konča. Na močne tokove ter razne nevarne meduze me opozarjajo številne table, ki se nahajajo na skoraj vsakem koraku. Do kolen se spustim v prijetno toplo morje ter se svobodno sprehajam in čofotam v njem. Četudi sem sam se ne počutim osamljenega, želel sem si obiskati Avstralijo, v tem trenutku se sprašujem kaj počno moji prijatelji, kaj počne moja simpatija, ki sem jo spoznal 2 tedna pred odhodom. Ahh kaj počnejo spijo vendar, saj je ura v Sloveniji krepko čez 2 zjutro se z nasmehom zadovoljim. Med mojim razmišljanjem strmim v modrino morja in vidim 3 kite, ki se v oddaljenosti kakih 100 metrov od obale poigravajo z udrajanjem repov ob morje.