Manija

Sonce se je zakrilo in na nebu so vidni temni oblaki, ki prekrivajo, še malo prej jasno nebo. V pričakovanju dežja,  začnem hiteti, domisliti se moram nove ukane s katero bom izsilil odhod s tega prekletega kraja. Na skalovju približno deset metrov stran mama in Natalija lovita še zadnje žarke sonca. Izmučen se usedem v avto, prižgem radio ter razmišljam. Tako sem potopljen v misli, da glasbe niti ne slišim. Takoj ko začnem komunicirat z mamo, se začne prepir in ravno to bom izkoristil v svoj prid in zapustili bomo to jaso. Najmanj deset krat sem ji že rekel, da gremo od tu, pa se ni zmenila zame, vedno najde nove izgovore, da naj počakam še kako urico, da naj grem plavat, da to da ono.. Zaloputnem z vrati ter odločno stopim k skalam, desni kazalec uprem proti mami »Dovolj je tega, jaz grem domov, če hočeta, pojdita z mano, drugače ostanita tu, mama prosim te, da zapustimo ta kraj in pojdimo domov in nato te peljem nazaj v bolnišnico, ker  še nisi vredu.« Zadnje besede izrečem z umirjenim in zelo razločnim tonom. Nemudoma vstane s skale, medtem ko Natalija še kar nepremično leži poleg nje in se nastavlja soncu. »No prav Paolo počakaj še pol ure in nato gremo skupaj v miru, ampak v miru brez nobenih tvojih pritiskov, brez nobene force spotoma se ustavimo še na pici in nato domov.« »Ne, mama ne gremo domov, tebe peljem v zdravstveni dom in nato v bolnišnico, brez debate, obljubi mi, da greš nazaj na zdravljenje, prosim te, če me imaš kaj rada, me boš enkrat v življenju poslušala.« Na licu se mi prikaže solzica in s sredincem si jo obrišem. Ona pa ne trzne ob pogledu name, ampak me preseneti z besedami »Obljubim ti, ampak ti greš z mano do bolnišnice, ker si bolj potreben zdravljenja kot jaz.« Čeprav mi ustnici trzata v nasmešek skušam ohraniti resen izraz in ji s tem povedati, da se strinjam z njo. Upam, da se bo mama držala dogovora, da čez dan ne bo novih presenečenj. Pripravljen sem na vse, dobro poznam njene obljube in prevare, hitro izkoristi vsako priliko. Med manijo ji begajo misli, v glavi ima na stotine misli, v eni minuti je sposobna večkrat zamenjat svoja stališča in ideje. Ena stvar pa mi le ne da miru in to je kaj je naredila z avtomobilskimi ključi. Zanima me njena zgodba in kaj si bo spet izmislila, kakšen izgovor bo ponudila za izgubljene ključe, verjamem, da se bo v trenutku spomnila kake neverjetne zgodbice. »Mama, zanima me, kje so ključi tvojega avtomobila?«V njej ponovno zagledam tisto hudobno bitje, ki ni moja mama, ampak le bolan človek potreben čimprejšnjega zdravljenja. »Ključe mi je včeraj na plaži ukradel en tip,« plane iz nje kot lava iz vulkana.  Zakaj bi ji nekdo ukradel ključe, s kakšnim motivom se sprašujem..."Lažeš!" se ji zaderem v obraz tako glasno, da se za trenutek strese.