nedelja, 5. februar 2012

P.b.i.


Za staršema zaostajam par korakov, ko se približujemo zastekljeni sobi, iz katere imajo medicinske sestre pregled nad dogajanjem zaprtega oddelka. Na koncu hodnika zagledam mršavo žensko, ki leži negibna na tleh. Medicinska sestra v mini krilu in belih kroksih pristopi k njej. Prosi jo, naj vstane, saj se bo še prehladila na hladnih tleh. Shizofrena pacientka ne trzne in leži na tleh kot bi bila pribita na pod. Čakamo, da sestra preveri, ali ima mama vpisan dovoljen izhod ob spremstvu svojcev. Med tem časom z enim očesom opazujem to čudno ležečo žensko. Mastni in redki lasje so zlepljeni na obrazu, barva kože je bleda in žile na suhih rokah so lepo vidne. V enem trenutku  v hipu vstane, kot da se ne bi nič zgodilo, in se nameni v eno izmed sob.
Sramežljivo slonim na zidu in opazujem še ostalo dogajanje na oddelku. V oči me zbode pacientka, ki bi ji na oko prisodil le kako leto več kot meni. S hojo podobno zombiju se vleče po hodniku na eni in isti razdalji. Ko gre mimo mene, se mi zazre v oči in ne umakne pogleda, dokler mi ne postane neprijetno in sam pogledam drugam. Debela črna obroba le še bolj poudari njene mrtvo hladne oči.  »Hana, v dnevniku vam je zdravnik dovolil izhod s svojci, ampak le za 1 uro. Vrnite se za večerjo.« Mama se ji zahvali in skupaj s sestro, ki na las ustreza liku Venere iz rimske mitologije, nadaljujemo pohod proti izhodu. Poleg blagega ropota ključavnice zaslišim še kričeč in zoprn ženski glas. »Drži se mame, mama je le ena, moški so kurbirji, očetov je lahko.....« To je še vse kar uspem slišat, saj sestra na hitro zapre vrata in okara to kričečo staro bitje. Ne morem kaj, da se ne bi na ves glas smejal njenim besedam. »To je Metka, očeta ni imela nikoli, ker je bil alkoholik in jo je zapustil ob rojstvu. Poročila se je, njen mož pa je bil alkoholik, ki jo je tepel. Pristala je na psihiatriji in je tu že kot neke vrste inventar. Mislim, da je tu že skoraj 15 let.« pove sestra. »15 let?« se začudi oče. »Da, Patrik. Ne vem točno, kaj se je dogajalo z Metko, da je tu toliko leto. Vem pa, da so v bolnici tudi morilci. Na podlagi psihiatrovega mnenja so pristali tu namesto v zaporu. Vsak izmed pacientov nosi v sebi zanimivo preteklost. Nihče ni tu po naključju. Najbolj neverjetne osebe spoznaš ravno tukaj,« nam še pove.
Okolica bolnišnice je prijazna za paciente. Pod drevesi z golimi krošnjami sedijo pacienti z družinami ter v miru kramljajo.  »Hana, kaj so vse te ostale stavbe,« vpraša oče in z roko zamahne proti trem stavbam pred nami. »V tisti stavbi kjer sem jaz, je psihiatrija, v pritličju so vizite, socialna služba in pisarne. V prvem nadstropju je ženski oddelek. Zanima me, če je tam tudi odprti oddelek. »Ja, odprti oddelek je poleg našega. V drugem nadstropju pa je moški oddelek, tudi odprti in zaprti. Saj pravim, ne vidim ure, da me premestijo na odprti oddelek. Ta stavba pred nami,« mama pokaže na stavbo starinskega videza ter sive fasade, »tu so alkoholiki ter skupine za mlade.« »Kako skupine za mlade? Ali je to ločeno, ali niso vsi na vašem oddelku, mama?« »Ne, na našem oddelku je tudi nekaj mladih. Tista punca, ki se je prej sprehajala po hodniku gor in dol jih ima komaj osemnajst. Mladi imajo poseben odprti oddelek s prirejeno terapijo in delavnicami. Imajo zelo natrpan celodnevni program. Ta stavba na levo je jedilnica, v prvem nadstropju pa se nahajajo terapevtske sobe,« nama pokaže z očetom. »Kakšne terapije pa imate tukaj,« jo vprašam. »Več stvari, rečemo pa jim delavne terapije. Lahko gremo pogledati, če je kdo notri, pa boš videl vse lepe stvari, ki jih tu delamo.«
Vzpenjamo se po starih kamnitih stopnicah. Kamnita terasa z dvema klopcama je prazna. »Dvomim, da je danes kdo tu,« reče mama in potisne lesena vrata, ki se na njeno presenečenje škripajoče odprejo. Hodnik, dolg vsaj 25 metrov, je hladen. Stare ploščice na tleh so potrebne menjave...

To be continued..

2 komentarja: