Coffs Harbour

Z najetim kolesom, ki sem si ga za nekaj avstralskih dolarjev sposodil v hostlu vozim proti obalnem delu Coffs Harbourja.Fotoaparat hranim v torbici, ki jo imam nadeto čez vrat, v žepu imam zmečkan zemljevid tega obalnega kraja.  Pri kakih 35 stopinjah celzija je moja koža dodobra preznojena, potiskanje pedalov mi gre vse težje. Vstavim se tik pred italian cucine restaurant. Kolo pustim naslonjeno na leseni ograji, ki loči teraso od pločnika ter naročim mrzlo coca colo. Coca cola mi vedno daje občutek umirjenosti. Na televizorju na terasi se tekma med Avstralijo in Novo Zelandijo približuje koncu. Ostali gostje napeto gledajo tekmo in glasno komentirajo baje slabo igro Avstralcev. Cricketa ne razumem in ne razumem kako lahko ljudje z užitkom gledajo tako zdolgočaseno igro. Dolgolasi a urejen natakar temnejše polti  mi postreže z mrzlo coca colo. »Ecco qua signore« »Ma parla italiano?« rečem začudeno. Zakramljava v prijetno debato iz katere zvem, da je ravno on lastnik te restavracije. Rojen je v Italiji, ampak je že kot otrok zapustil apeninski polotok in se s starši in bratom podal v Avstralijo. Povprašam ga ali govori italijansko »Si come no!« odvrne. Iz angleščine preklopim na italjanščino in jezik mi teče kot namazan. Kljub moji vztrajni volji, da mu plačam svojo cocacolo, noče o tem niti slišat ter me povabi naj se še kaj oglasim. Stisnem mu roko ter »zajaham« kolo in nadaljujem proti morju.

Na kilometre dolga obala Avstralije se ne bistveno razlikuje. Vsi obalni kraji imajo značilno peščeno obalo, v katero režejo penasti valovi. Kolo nežno spustim na mivko ter naredim nekaj morskih fotk. Coffs Harbour mi deluje precej zaspan kraj.Na plaži sem sam, lahko bi se gol sprehajal po njej. Žal mi je, da sem kopalke pustil v hostlu, ker me šumenje valov vabi, da se jim pridružim. Kopanje kjer ni reševalcev iz vode se lahko slabo konča. Na močne tokove ter razne nevarne meduze me opozarjajo številne table, ki se nahajajo na skoraj vsakem koraku. Do kolen se spustim v prijetno toplo morje ter se svobodno sprehajam in čofotam v njem. Četudi sem sam se ne počutim osamljenega, želel sem si obiskati Avstralijo, v tem trenutku se sprašujem kaj počno moji prijatelji, kaj počne moja simpatija, ki sem jo spoznal 2 tedna pred odhodom. Ahh kaj počnejo spijo vendar, saj je ura v Sloveniji krepko čez 2 zjutro se z nasmehom zadovoljim. Med mojim razmišljanjem strmim v modrino morja in vidim 3 kite, ki se v oddaljenosti kakih 100 metrov od obale poigravajo z udrajanjem repov ob morje.