Na telefonu sklopim zvok, da me zvonjenje ne bi presenetilo
med ceremonijo, ter stopim iz avta. Vse je tako mirno in tiho, le ciprese ob
pokopališču se rahlo pozibavajo v ritmu vetra. Vsak korak je težji ko stopam
skupaj z očetom proti mrliški vežici. Težka kovinska vrata so na stežaj odprta.
Iz spoštovanja do mrliča si snamem sončna očala in vstopim v vežico. Tla in
stene prekriva hladen, a čist marmor. Vonj, ki ga vonjam, je odvraten. Kljub
hladnemu vremenu blizu ledišča na čelu začutim kapljice znoja. Ta trenutek je
zame ta kraj nekaj najhujšega. »Nikoli več nočem biti tu,« z grozo v srcu
zašepetam. Na kovinskem vozu je postavljena krsta iz masivnega, temnega
lesa. Adela s sončnimi očali, ki prekrivajo njene mokre oči, na glas ihti
ter si briše solze. Njena sinova sta v znak žalovanja oblečena v lepo črno
obleko. Tudi onadva se treseta in iz oči jima seva žalost. Edina oseba, ki se
dokaj dobro drži, je Adelin mož Ian. V njegovih temnih očeh ne vidim solz. Z
resnim izrazom na obrazu tolaži Adelo, otroke pa s toplimi in pozornimi
objemi. Podzavestno čutim, kako se mi telo upira in le s težavo stopim korak
bliže krsti, da bi si lahko ogledal truplo. Prvič v življenju gledam mrtveca,
strah me je gledati vanj, bojim se smrti in mrtvecev. Njegovo do še nedavnega
zelo vitalno telo je postalo sivo in občutek imam, da je tudi precej
hladno. Rad bi se ga še poslednjič dotaknil in se tako dokončno poslovil
od njega, vendar se mi že misel na to upira. Roke se mi močno tresejo, ko jih
poskušam stegniti proti njegovem čelu. Večkrat sem se pogovarjal o mrtvih in
pogrebih s prijatelji. Večina jih je bila mnenja, da ni truplo v bistvu nič kaj
takega. Rekli so mi, da so ob pogledu na mrtvega človeka imeli občutek, kot da
človek le trdno spi. Jaz tega občutka nimam in še predobro vem, v kaj gledam in
kaj me čaka v bodočnosti. V vežici ne zdržim več in jo po nekaj minutah
zapustim s solzami v očeh, a te oči skrbno skrivam pred ljudmi, ki jih vidim v
daljavi na parkirišču. Kovinska očala si ponovno potisnem na nos ter iz žepa na
kavbojkah vzamem robčke in si počasi brišem solze. Ura na zapestju mi kaže, da
manjka še malo manj kot pol ure, preden bo župnik začel s pogrebnim obredom…
ko sem prebrala ta odlomek sem se počutila kot bi bila prisotna na tem pogrebu. občutki so tako jasno opisani z besedami, da se popolnoma vživiš v trpljenje žalujočih. super napisano! kar tako naprej!
OdgovoriIzbriši