nedelja, 22. januar 2012

Obisk



Oče je dober voznik, nikoli ne divja in ima rad umirjeno ter udobno vožnjo. Na levi strani ceste zagledam reko in njeno temno zeleno barvo. Ob reki je gozd, posejan z visokimi smrekami. Od daleč lahko vidim manjše naselje, nekaj hiš in večjih objektov, v katerih so po vsej verjetnosti razna podjetja. Bolj ko se približujeva kraju, bolj se me polašča  čuden občutek. Malo me je tudi strah. Zamišljeno se zastrmim v reko in jo občudujem.
Peljeva se mimo table z napisom naselja. Oči se mi široko odprejo, ko se razgledujem po tem majhnem mestecu. Ljudje, zaviti v kape in šale, se sprehajajo po mestnem jedru. Med njimi je nekaj turistov. Prepoznam jih po tem, da s fotoaparati v roki fotografirajo okolico. Njihova drža in hoja sta sproščeni. Oče zmanjša hitrost ter bere prometne table. Slediva oznaki »H« na tabli, ki naju popelje do tlakovane ceste, nato zavijeva na desno in začne se vzpon po cesti, ki je ozka in strma. Na vrhu griča v senci pod krošnjami dreves parkirava avto. Ko izstopim iz avta vem, zakaj so bili vsi sprehajalci v mestu odeti v kape in šale. Temperatura je kar krepko pod ničlo, v ušesa mi zareže hladen veter. Iz prtljažnika vzameva mamino potovalko ter ostale vrečke, v katerih je sadje in sladki priboljški. Ko stopava proti »dvorišču« bolnišnice, se mi srčni utrip zviša na vsaj 150 udarcev na minuto. Zagledam prve bolnike, ki sedijo na klopcah, oblečeni so v svetlo modre halje. So precej prijazni, pozdravljajo naju. Skupaj z očetom jim prikimavava v znak pozdrava. Majhna hiška z napisom recepcija je oddaljena od naju le nekaj metrov. Sivolasa receptorka z velikimi očali odmakne slušalko z njenega ušesa ter naju z močnim netipičnim naglasom vpraša, kaj iščeva. Oče se nasloni na pult ter tiho vpraša, kje se nahaja oddelek S2. Gospa naju usmeri v starejšo stavbo na naši levi in nadaljuje s pogovorom po telefonu.

Hodnik te stavbe je dolg in na stenah so obešene slike. Približam se jim, jih občudujem, medtem pa oče išče oddelek S2. Velika okna omogočajo velik dotok dnevne svetlobe, ki pronica skozi steklo. Razen ene postelje na kolesih, ki jo vidim skozi na stežaj odprta vrata ene izmed sob, me tu nič ne spominja na bolnico. Berem vgravirane tablice na vratih. Socialna služba, Dr. M. Ron, Dr. Schenk, sejna soba,... Te sobo so najbrž med tednom zasedene, pomislim, ob vikendih pa ni tu nikogar. »Paolo, pridi, morava v drugo nadstropje.« Očetu sledim po širokih stopnicah, prevlečenih v sivo umetno maso, podobno linoleju. Ustaviva se pred vrati z zamegljeno šipo. Pritisnem na zvonec in se praskam po laseh, medtem ko čakava, da nama kdo odpre. Neučakan po približno pol minute čakanja pozvonim še enkrat. Kljuka se premakne in izza vrat stopi medicinska sestra z močnejšo postavo in sinje modrimi očmi.

3 komentarji:

  1. kar vleče za brat, kaj zda kaj se bo zgodilo??

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaj se bo zgodilo..tega ne bom izdal. Bo treba knjigo prebrat. V blogu predstavljam le odlomke s knjige..

    OdgovoriIzbriši
  3. Tole knjigo bom pa tudi jaz prebrala!

    OdgovoriIzbriši