sobota, 21. januar 2012

Pogreb




Na telefonu sklopim zvok, da me zvonjenje ne bi presenetilo med ceremonijo, ter stopim iz avta. Vse je tako mirno in tiho, le ciprese ob pokopališču se rahlo pozibavajo v ritmu vetra. Vsak korak je težji ko stopam skupaj z očetom proti mrliški vežici. Težka kovinska vrata so na stežaj odprta. Iz spoštovanja do mrliča si snamem sončna očala in vstopim v vežico. Tla in stene prekriva hladen, a čist marmor. Vonj, ki ga vonjam, je odvraten. Kljub hladnemu vremenu blizu ledišča na čelu začutim kapljice znoja. Ta trenutek je zame ta kraj nekaj najhujšega. »Nikoli več nočem biti tu,« z grozo v srcu zašepetam. Na kovinskem vozu je postavljena krsta iz masivnega, temnega  lesa. Adela s sončnimi očali, ki prekrivajo njene mokre oči, na glas ihti ter si briše solze. Njena sinova sta v znak žalovanja oblečena v lepo črno obleko. Tudi onadva se treseta in iz oči jima seva žalost. Edina oseba, ki se dokaj dobro drži, je Adelin mož Ian. V njegovih temnih očeh ne vidim solz. Z resnim izrazom na obrazu tolaži Adelo,  otroke pa s toplimi in pozornimi objemi. Podzavestno čutim, kako se mi telo upira in le s težavo stopim korak bliže krsti, da bi si lahko ogledal truplo. Prvič v življenju gledam mrtveca, strah me je gledati vanj, bojim se smrti in mrtvecev. Njegovo do še nedavnega zelo vitalno telo je postalo sivo in občutek imam, da je tudi precej hladno.  Rad bi se ga še poslednjič dotaknil in se tako dokončno poslovil od njega, vendar se mi že misel na to upira. Roke se mi močno tresejo, ko jih poskušam stegniti proti njegovem čelu. Večkrat sem se pogovarjal o mrtvih in pogrebih s prijatelji. Večina jih je bila mnenja, da ni truplo v bistvu nič kaj takega. Rekli so mi, da so ob pogledu na mrtvega človeka imeli občutek, kot da človek le trdno spi. Jaz tega občutka nimam in še predobro vem, v kaj gledam in kaj me čaka v bodočnosti. V vežici ne zdržim več in jo po nekaj minutah zapustim s solzami v očeh, a te oči skrbno skrivam pred ljudmi, ki jih vidim v daljavi na parkirišču. Kovinska očala si ponovno potisnem na nos ter iz žepa na kavbojkah vzamem robčke in si počasi brišem solze. Ura na zapestju mi kaže, da manjka še malo manj kot pol ure, preden bo župnik začel s pogrebnim obredom…



1 komentar:

  1. ko sem prebrala ta odlomek sem se počutila kot bi bila prisotna na tem pogrebu. občutki so tako jasno opisani z besedami, da se popolnoma vživiš v trpljenje žalujočih. super napisano! kar tako naprej!

    OdgovoriIzbriši