četrtek, 26. januar 2012

Chat 386



Po poznem zajtrku ležem na kavč in prižgem televizijo. Na sporedu ni nič pametnega, zato, kot to večkrat počnem, le prestavljam programe in se pri vsakemu ustavim za kako minutko. Oče vzame njegovo črno usnjeno delovno torbo in me pozdravi: »No, lepo bodi, grem delat, čau.« »Čau,« odvrnem in dvignem obrvi v znak pozdrava.
Televizija je zame klic v sili in ko se mi čisto nič drugega ne ljubi delati, jo prižgem. Dostikrat mine dan, ko ne vem, kaj bi sam s seboj. Tako bedno se počutim, prestavljam se iz enega v drugi kot. Nobene volje nimam, celo kitare se mi ne ljubi igrat. Ali je za to kriv blagi maček ali le lenobna nedelja?
Po vseh poskusih razvedritve končam dan pred računalnikom, kjer pregledujem pošto, ki jo dobim preko spletnega omrežja. Tudi tukaj nič pretresljivega. Včasih se res počutim osamljenega. Potreboval bi družbo, mogoče nekoga za klepet in google mi lahko pri tem pomaga. V iskalnik vtipkam »Zmenkarije« in odpre mi nešteto zadetkov. Z očmi na hitro preletim nekatere naslove, vendar ni nič takega, kar sem iskal. Poskusim še z besedo »chat«, katera obrodi sadove. Med vsemi možnimi opcijami izberem slovenski »chat 386«. Presenečen ugotovim, da je trenutno na strani mnogo ljudi željnih pogovora. Izberem si »nickname«, nekaj kar ponazarja to, kar sem.
Prvi preblisk, ki ga dobim, je Kitarist, ampak je ta že zaseden. Razmišljam naprej, ampak nočem izbrati nekaj, kar mi ne bo všeč. Želim si nekaj izvirnega in poleg kitare me najbolj zanima še navtika. Obožujem jahte, zato vtipkam besedo Sealine, ki je v bistvu angleška znamka jaht in tokrat imam več sreče. Ta vzdevek je prost. V desnem stolpcu so vsi »online« uporabniki, na levi je »chat«, kjer lahko komuniciraš z vsemi hkrati. Pregledujem ostale vzdevke in nekateri me nasmejijo. Tu gor mrgoli seksualnih manijakov, pomislim, saj najdeš psevdonime, kot so rad ga kažem, bikerafafala, trditič, pofukamte, iščemčefurjazafaf, plačamfaf, plačamnjej, pofukamtiženo.. »Ha, ha, ha,« in ustnici se mi razširita v prijeten nasmešek, medtem ko uživam v branju teh nadvse izvirnih psevdonimov.
Po približno dvajsetih minutah raziskovanja se zatipkam z eno punco, ki je prijavljena kot modrooka. Po začetnih besedah, ko sva tipala en drugega, spraševala o starosti, stvareh, ki jih rada počneš in šoli, katero glasbo rada poslušava kmalu začneva s prijetnim pogovorom. Nestrpno pričakujem njeno fotografijo, ki mi jo bo poslala na moj spletni naslov. Opisala se mi je kot sedemnajstletno dekle, visoko 172 centimetrov, težko šestdeset kilogramov. Imela naj bi svetle lase ter modre oči.
V mislih sem si že ustvaril sliko o moji novi virtualni prijateljici, ki pa še zdaleč ni bila podobna njeni fotografiji, ki jo prejmem na mail. Precej nižje rasti je,  pa tudi kilogramov je več kot je dejala. Redki svetli spuščeni lasje zakrivajo precej obraza, prekritega s pegami. Malce razočaran nad videnim ne vem, kaj naj ji odgovorim, ko mi napiše v privatnem oknu:
Modrooka: »Ali si dobil sliko?«
Sealine: »Sem…«
Modrooka: » In? Komentar?«
Kaj naj ji napišem. Bil sem v težkem položaju. Ali naj bom prijazen in se ji zlažem, da mi je všeč ali naj ji prijazno povem, da ni moj tip ženske in s tem zaključim najin pogovor, hkrati pa jo tudi prizadenem. Žal mi je, da sem jo sploh vprašal za sliko, saj se je takoj ob pogledu na fotografijo vse skupaj spremenilo. Spijem požirek hladne vode, ki jo imam na računalniški mizi ter natipkam:
Sealine: »Simpatična punca si, prijetna sogovornica…«
Modrooka: »Hvala. Ali mi lahko pošlješ še kakšno tvojo sliko?«
Sealine: »Nimam nobene na tem računalniku, ti bom drugič poslal.«
Tako zaključim pogovor in obsedim.

2 komentarja:

  1. ta del mi je najbolj zanimiv ....vsakdo se lahko najde v tem ...in vrjamem da je zelo težko biti v takisituaciji ..

    OdgovoriIzbriši
  2. Najboljse direkt povedat in vedno bo direkt najboljse.

    OdgovoriIzbriši