Oče je dober voznik,
nikoli ne divja in ima rad umirjeno ter udobno vožnjo. Na levi strani ceste
zagledam reko in njeno temno zeleno barvo. Ob reki je gozd, posejan z visokimi
smrekami. Od daleč lahko vidim manjše naselje, nekaj hiš in večjih objektov, v
katerih so po vsej verjetnosti razna podjetja. Bolj ko se približujeva kraju,
bolj se me polašča čuden občutek. Malo
me je tudi strah. Zamišljeno se zastrmim v reko in jo občudujem.
Peljeva se mimo table
z napisom naselja. Oči se mi široko odprejo, ko se razgledujem po tem majhnem
mestecu. Ljudje, zaviti v kape in šale, se sprehajajo po mestnem jedru. Med
njimi je nekaj turistov. Prepoznam jih po tem, da s fotoaparati v roki
fotografirajo okolico. Njihova drža in hoja sta sproščeni. Oče zmanjša hitrost
ter bere prometne table. Slediva oznaki »H« na tabli, ki naju popelje do
tlakovane ceste, nato zavijeva na desno in začne se vzpon po cesti, ki je ozka
in strma. Na vrhu griča v senci pod krošnjami dreves parkirava avto. Ko
izstopim iz avta vem, zakaj so bili vsi sprehajalci v mestu odeti v kape in
šale. Temperatura je kar krepko pod ničlo, v ušesa mi zareže hladen veter. Iz
prtljažnika vzameva mamino potovalko ter ostale vrečke, v katerih je sadje in
sladki priboljški. Ko stopava proti »dvorišču« bolnišnice, se mi srčni utrip
zviša na vsaj 150 udarcev na minuto. Zagledam prve bolnike, ki sedijo na
klopcah, oblečeni so v svetlo modre halje. So precej prijazni, pozdravljajo
naju. Skupaj z očetom jim prikimavava v znak pozdrava. Majhna hiška z napisom
recepcija je oddaljena od naju le nekaj metrov. Sivolasa receptorka z velikimi
očali odmakne slušalko z njenega ušesa ter naju z močnim netipičnim naglasom
vpraša, kaj iščeva. Oče se nasloni na pult ter tiho vpraša, kje se nahaja
oddelek S2. Gospa naju usmeri v starejšo stavbo na naši levi in nadaljuje s
pogovorom po telefonu.
Hodnik te stavbe je dolg in na stenah so obešene slike.
Približam se jim, jih občudujem, medtem pa oče išče oddelek S2. Velika okna
omogočajo velik dotok dnevne svetlobe, ki pronica skozi steklo. Razen ene
postelje na kolesih, ki jo vidim skozi na stežaj odprta vrata ene izmed sob, me
tu nič ne spominja na bolnico. Berem vgravirane tablice na vratih. Socialna
služba, Dr. M. Ron, Dr. Schenk, sejna soba,... Te sobo so najbrž med tednom
zasedene, pomislim, ob vikendih pa ni tu nikogar. »Paolo, pridi, morava v drugo
nadstropje.« Očetu sledim po širokih stopnicah, prevlečenih v sivo umetno maso,
podobno linoleju. Ustaviva se pred vrati z zamegljeno šipo. Pritisnem na zvonec
in se praskam po laseh, medtem ko čakava, da nama kdo odpre. Neučakan po
približno pol minute čakanja pozvonim še enkrat. Kljuka se premakne in izza
vrat stopi medicinska sestra z močnejšo postavo in sinje modrimi očmi.
kar vleče za brat, kaj zda kaj se bo zgodilo??
OdgovoriIzbrišiKaj se bo zgodilo..tega ne bom izdal. Bo treba knjigo prebrat. V blogu predstavljam le odlomke s knjige..
OdgovoriIzbrišiTole knjigo bom pa tudi jaz prebrala!
OdgovoriIzbriši