Uvod

Marec 2006

Srce, ki mi vedno hitreje bije, mi ni všeč. Te občutke dobro poznam in prevečkrat se mi ponavljajo. Dozdeva se mi, da sem skozi leta dobil neke vrste brezpogojni odziv v določenih trenutkih. Te povezujem z zvokom reševalcev in policijske sirene. Čakalnica, v kateri sedim, je pusta. Stene so obarvane v nežen odtenek zelene barve. Tik ob meni sedi še starejša gospa, ki živčno minuto za minuto pogleduje na svojo uro. Rahlo sključen si z desno roko prekrijem usta ter s kazalcem pritiskam na ustni kotiček. Gledam v točko na steni pred seboj. Občutek imam, kot bi gledal skozi steno. “Scoletta” zaslišim ženski glas. Zdramim se ter se podrsam po lesenem neudobnem stolu, ampak ne odreagiram. “Ja Scoletta, ste to vi?” Prikimam zdolgočaseni medicinski sestri in stopim pred njo. »Zdravnica vas čaka v njeni ordinaciji, stopite naprej.« Usnjeno jakno obesim na lesen obešalnik in s pokončno držo stopim v ordinacijo. Zdravnica z valovitimi lasmi, katero bi lahko narisal v nekaj ostrih potezah s svinčnikom, sedi za nabito mizo prepolno odvečne šare. Z narejenim nasmehom mi ponudi roko. Stegnem roko in se ji predstavim in ponudi mi stol, na katerega sedem. Levo nogo prekrižam pred desno tako, da lahko vidim bingljanje svojih vezalk. “Torej, gospod Paolo.” Sežem ji v besedo in jo popravim: “ni vam potrebno naslavljati me z gospodom, najbrž sem mlajši od vaših otrok.«Ustna kotička se mi razširita v rahel nasmešek. Tudi zdravnica se malce nasmeji moji pripombi in profesionalno nadaljuje najin pogovor.

“Kaj konkretno vas zanima,” med vprašanjem zazeha in si prekrije usta z roko.

“Marsikaj me zanima. Prebral sem kar nekaj gradiva na temo  psihiatrije, ampak nekatere stvari mi še vedno niso jasne. Omenjen je faktor tveganja pri svojcih - dednost. Prebral sem, da če ima eden od staršev težave je tveganje od 8 – 12 odstotkov da za podobno boleznijo tudi sam zbolim. Če imata oba starša te probleme sem že v 40 odstotkih možnostih dednega prenosa. Kako se pa lahko zaščitim pred tem?”

“Kako to mislite? Dednost je važen dejavnik pri teh boleznih.”

“Vem,” ji prikimam ter nogi trdno postavim na tla. Nagnem se proti njej. “Preventivno me zanima. Kaj lahko naredim, da bom imel manjše tveganje glede prenosa bolezni?”

Zdravnica se nežno pogladi po laseh in umirjeno nadaljuje. “To je zelo zakomplicirana zadeva, ampak naj vas ne bo strah glede dednosti, to lahko doleti vsakega.« Med nama zavlada kratka tišina. »Ni rečeno, da se pa to ostalim ne mora zgoditi,« reče zdravnica. »Na enem izmed zadnji seminarjev na Dunaju je bilo govora ravno o preventivi glede duševnega zdravja. Na podlagi raziskav lahko potrdijo, da naj bi koencim q 10 blagodejno vplival na preventivo in neke vrste zaščito pred dednim prenosom bolezni.”

“Koencim q 10,« ponovim tihoma, da me skoraj ne sliši. »Ali potrebujem recept za to zdravilo?Hočem reči, kaj sploh to je?”

“Ne ne, ne potrebujete nobenega recepta. V lekarni je na voljo v prosti prodaji. Splača se poskusiti, škoditi vam pa ne more.«

»Glede mame pa kaj naj vam rečem…«

»Ne vem, v bistvu sem se z njo pogovoril in mi je predlagala obisk pri vas. Pravi, da vam zaupa in da ste v redu oseba.«

»Danes ni lahko bit psihiater, ampak kljub temu, po 8 urah dela lahko vse svoje čustvene obremenitve izklopim in odmislim vse probleme. Najbrž vi tega ne morete narediti.«

»Ne žal.« Zmajam z glavo ter prekrižam roki v višini pasu. »Ne vem sploh na koga se obrniti, vsa ta leta so mi odvzela mnogo energije, prevečkrat sem napet zaradi vseh trenutkov. Žalosti me to, da ko je mama dobro, je čisto druga oseba, razumeva se in večkrat jo obiščem. Slišiva se skoraj vsak dan in najini odnosi so kar dobri. Tega pa ne morem trditi tudi takrat, ko je v njenih fazah, če veste o čem govorim.« Pogledam zdravnico, ki mi ustrežljivo prikimava in posluša. »Takrat se stvari v trenutku spremenijo, kot da je ne prepoznam več. Pa tudi vsa njena jeza pride takrat na dan, kot bi z nje vrele vse stvari, ki jih tišči v sebi. Na trenutke je zelo razdražljiva, lahko bi rekel že nesramna in uporniška. In teh stvari ne morem razumet. Kljub temu, da trdi, da redno jemlje zdravila, sem prepričan, da jih ne. Če bi jih jemala, se to ne bi dogajalo, ali se mogoče motim?«

»Glejte Paul…«. »Paolo,« jo popravim, pa čeprav me ponavadi ne zmoti napačna izgovorjava mojega imena.

»Paolo, oprostite.. to je tipično za to bolezen. Ona se tega tudi zaveda, bolnik dobi občutke krivde in tudi vaša mama jih ima, ampak ji je težko govoriti o tem.«

»Ali se je vam kadarkoli izpovedala glede mene? Hočem reči, ali se zaveda, da sem mogoče ena redkih oseb, ki ji stojim ob strani? Čeprav tudi meni popustijo vse zavore in se na trenutke ne morem več obvladati.«

»Ja, večkrat mi govori o vas ter pove, da se zaveda, da ste ji veliko pomagali.«

»Zanimivo, meni ni tega še nikoli rekla.«

»Paulo, počasi bova morala zaključit, imam še eno gospo, nato končam za danes. V kolikor vas še kaj zanima, me vprašajte.«

Vstanem s stola ter se ji zahvalim s stiskom roke. Ko se odpravim proti vratom se obrnem k njej in vprašam še to, kar me muči že dolgo. Pogledam zdravnico v trde in neusmiljene oči. Oči, ki govorijo, če jih dobro opazuješ. »Povejte mi, ali se bo to kdaj končalo, je možnost, da mama ozdravi?«

»Ne žal ne, to se bo vedno ponavljalo.« Razmišljam o njenih besedah. Oči mi begajo po sobi, počutim se, kot bi bil zgubljen. Ordinacijo zapustim s sključeno glavo. Žensko, ki jo srečam v čakalnici, odzdravim s prijaznim »nasvidenje.« Ampak kot pričakovano nje ne slišim. Z obešalnika vzamem mojo jakno, si jo na hitro ogrnem preko ramen, ter zapustim zdravstveni dom.

Zdravničine besede mi zvenijo v glavi kot ogromen gong.